Magyarország

Po skoraj enem letu sva se z Nino odločile, da zdaj pa res greva. Želja je bila tako velika, da je bil datum takoj določen. Ker je najcenejša pot (ne pa tudi najhitrejša) z vlakom, sva v sredo štrartale ob 6.50  v Budimpešto. 9 ur po voznem redu, ker smo nesrečno še nekoga povozili v smrt se je pot zavlekla na 10 ur in pol.

Hostel rezerviran čisto zraven postaje, kar je bilo super zaradi pretežkega backpacka. Stara 7 nadstropna hiša, s super lastnikom in ogromna soba s svojim balkonom za malo denarja.

Nažalost sva ostale samo pet dni, kar je absolutno premalo poleg tega da sva šle tja popolnoma brez načrtov. Na srečo sva lani pridobile kar nekaj prijateljstev, ki so nama razkrili kar nekaj skritih kotičkov.

Ta čas se mi zdi, da je Budimpešta polna turistov, in prometna konica traja tudi do 8 ure zvečer (tako da se prosim pri nas ne pritoževat). Imajo veliko srečo za metro, ki je morda eden najhitrejših prevozni sredstev tam. Tisti najbolj pogumni, pa se po mestu vozijo s kolesom. Kolesarske steze tam niso ravno pogosto za videt, ampak vseeno vsi divjajo brez čelad, na starih specialkah in ogromnimi torbami.

Čeprav se še vedno najdejo ljudje, ki ne vedo, da njihova država meji na našo, se mi zdi da so še kar informirani. Tud tale plakat ni mala malca.

Budimpešta naj bi imela 2 milijona ljudi (oni pravijo da jih je 1,7 mio). Rešilec tuli nonstop, ampak načeloma se ne pozna da bi bila gneča. Srečaš pa veliko veliko različnih ljudi.

 Ma si nisva uspele ogledati nekaj ogromno stvari. Tudi vreme ni bilo blesteče. Sva se pa kot pravi turistki odpravili v ene od njunih "toplic". Noro topla voda - že kar vroča. Si po desetih minutah čisto "zguban".

Vseh "poznanih" mi žal ni uspelo srečat (Ruth oprosti), ampak overall vstis je fantastičen. Definitivno se kmalu vračam. Upam da tokrat za daljši čas.

Hvala Nini za fotke in dobro družbo.